Dolgokrili netopir (Miniopterus schreibersii)

Srednje velik netopir s pepelnato sivim do sivkasto rjavim kožuhom in z majhnimi uhlji, ki ne segajo preko dlak na temenu. Zaradi dolgih in ozkih prhuti so dobri in hitri letalci, ki dosegajo vrtoglave hitrosti do 60 km/h (Constant in Cannonge 1957, Vincent in sod. 2010). Prehranjujejo se ob gozdnemu robu, v bližini uličnih svetilk in nad vodnimi telesi, kjer se podijo predvsem za manjšimi žuželkami – nočnimi metulji, mrežekrilci in dvokrilci. Je mediteranska vrsta, ki je močno vezana na jamska zatočišča.

Razpoznavni znaki

Prepoznamo ga predvsem po kratkem gobčku, trikotnih uhljih, ki ne presegajo temena glave in izbočenem čelnem delu glave. Za vrsto so značilne zelo dolge prstnice, tako da netopir zapogne konico prhuti preden jo zloži ob telo. Če v jami opazimo več tisoč glavo gručo stiskajočih se netopirjev, lahko s precejšnjo gotovostjo trdimo, da gre za to vrsto.

Zatočišča

Vrsta se preko celega leta zadržuje v jamah. Iz Škocjanskih jam poznamo najštevilčnejšo porodniško kolonijo, kakor tudi prezimujočo skupino dolgokrilih netopirjev pri nas. Preko zime tukaj lahko naštejemo tudi do 5.000 osebkov združenih v gručo (Presetnik 2016). Samice z mladiči te sicer jamske vrste pri nas najdemo tudi na podstrešjih in v kleteh stavb. Gre za posebneža med slovenskimi netopirji, saj so njegova zatočišča maloštevilna, med seboj precej oddaljena in v njih beležimo visoko število osebkov – tudi po več 1000 v gruči. Preko Slovenije, Avstrije in Madžarske poteka severna meja razširjenosti te vrste v Evropi, kar je povezano z razpoložljivostjo ustreznih jamskih zatočišč.

Zanimivosti

  •  O najštevilčnejši porodniški skupini poročajo iz Bolgarije – sestavlja jo okoli 60.000 živali (Benda in sod. 2003). Iz Pirenejev pa prihaja podatek o 70.000 prezimujočih dolgokrilih netopirjih v eni sami jami (Serra-Cobo in sod. 1998).
  • Značilne so razmeroma dolge selitve med poletnimi in zimskimi zatočišči, med 40 in 100 km (Dietz in Kiefer 2014). Z obročkanjem netopirjev spremljamo sezonske selitve med poznanimi zatočišči dolgokrilega netopirja tudi v Sloveniji. Najdaljša zabeležena razdalja selitve znotraj države znaša 83 km (Presetnik 2009).

Viri

Benda P., Ivanova T., Horáček I., Hanák V., Červeny J., Gaisler J., Gueorguieva A., Petrov B. Vohralík V. 2003. Bats (Mammalia: Chiroptera) of the Eastern Mediterranean. Part 3. Review of bat distribution in Bulgaria. Acta Societatis Zoologicae Bohemicae, 67: 245–357.

Constant P., Cannonge B. 1957. Evaluation de la vitesse du vol des minioptères. Mammalia 21(3): 301–302.

Dietz C., Kiefer A. 2014. Die Fledermäuse Europas: kennen, bestimmen, schützen. Stuttgart: Franckh Kosmos Verlag.

Presetnik P. 2009. Dolgokrili netopir Miniopterus schreibersii (Kuhl, 1817). V. Presetnik P., Koselj K., Zagmajster M. (ur). Atlas netopirjev (Chiroptera) Slovenije. Center za kartografijo favne in flore, Miklavž na Dravskem polju. 110–113.

Presetnik, P., 2009. Contribution to the knowledge of current migration of Miniopterus schreibersii (Kuhl, 1817) North-West of Panonian Basin. 1st International Sympisium on Bat Migration, Berlin, 16-18 January. Leibniz Institute for Zoo and Wildlife Research, pp. 66. (http://www.ckff.si/dokumenti/migration_NWPanonia_PPresetnik.pdf)

Presetnik, P., 2016. Poročilo o raziskavah netopirjev (Chiroptera) v Parku Škocjanske jame v letu 2016. Center za kartografijo favne in flore, Miklavž na Dravskem polju. 71 str., digitalne priloge. [Naročnik: Javni zavod park Škocjanske jame, Škocjan].

Serra-Cobo J., Sanz-Trullen V., Martinez-Rica J.P.1998. Migratory movements of Miniopterus schreibersii in the north-east of Spain. Acta Theriol. 43:271–283.

Vincent, S., Nemoz, M., & Aulagnier, S. (2010). Activity and foraging habitats of Miniopterus schreibersii (Chiroptera: Miniopteridae) in southern France: Implications for its conservation. Hystrix, the Italian Journal of Mammalogy, 22: 57–72.

Besedilo: Jasmina Kotnik in Simon Zidar, strokovni pregled: dr. Klemen Koselj

Vse pravice pridržane. Uporaba fotografij dovoljena le ob soglasju avtorja.