Odprto pismo državnim naravovarstvenim inštitucijam:

 

 Zdravo vsem, ki spremljate problematiko Ajdovske jame!

 V nekaj zadnjih sporočilih so se izrazili prav vsi sklopi problemov, zaradi katerih je državno naravovarstvo v Sloveniji v praksi povsem neučinkovito. In ker je ta lista namenjena razpravljanju o naravovarstvu, ne vidim razloga, da o njih sedaj ne bi razpravljali, saj le tako lahko ugotovimo, kaj je vzrok tej neučinkovitosti. Z drugimi besedami, ne strinjam se s Petrom Skobernetom, ki pravi, da gre tu za medsebojno obtoževanje in hkrati mislim, da državni organi ne bi smeli vsake kritike razumeti kot blatenje, ampak ji kdaj tudi prisluhniti. V nadaljnjem razglabljanju ne bom imenoval nobenih posameznikov poimensko, ker večinoma ne vem, kdo so, žal pa ne gre brez omembe pristojnih institucij. 

Peter Skoberne piše, da zgolj predpisi ne jamčijo varstva narave. Seveda ne, če država ne more zagotoviti, da bi se predpisi izvajali. In to je problem številka ena. Še kako se zavedam, da je treba pridobiti podporo javnosti. Le tisti, ki bo razumel, kakšna bitja poskušamo varovati in zakaj je to dobro, bo predpise spoštoval. Zato se mi tudi ne zdi tako velik greh, da krši naravovarstveno zakonodajo nepoučeni posameznik, ali morda kot je bilo v primeru Ajdovske jame lokalna društva, ki so v preteklosti izvajala prireditve v jami. Ne, že po nekaj izobraževalnih prireditvah v okviru Evropskih noči netopirjev, ki jih je Slovensko društvo za proučevanje in varstvo netoprijev (SDPVN) organiziralo v sodelovanju z Vrbovim logom za okolišane Ajdovske jame, so se ti, kot ugotavlja Peter Skoberne in tudi mi sami, obrnili v pozitivno smer in postali partnerji v varstvu netopirjev. Izredno pa me moti, da lastnih predpisov ne spoštuje država. In tu ni opravičila. Prav dobro vemo, da je Slovenija imela odlično naravovarstveno zakonodajo že pozimi 2000/2001, ko je prišlo do gradbenih posegov v Ajdovsko jamo. A je občino Krško in Restavratorski center (Ministrstvo za kulturo) prav malo brigalo, da bi si pred tem poskušali pridobiti ustrezna dovoljenja, naravovarstvene smernice in spremeniti namembnost jame v turistično; ne, enostavno so začeli graditi. 

Zakaj vendar ne, saj so se dobro zavedali, da se jim ne bo nič zgodilo. In to je problem številka dve. Eno leto po naši prvi prijavi črne gradnje kovinske poti in mostovža v jami, ki povzroča za netopirje izredno moteč hrup, in znakih, da se jama preureja v muzej arheoloških najdb, sem poklical na pristojno območno enoto ZRSVN, da bi povprašal ali so izvedli kakšne aktivnosti, da bi se problem rešil. Tam mi je bilo rečeno približno nekaj takega: “Ah, to ni v naši pristojnosti. Dajte raje kar sami prijavit na Inšpektorat RS za okolje in prostor (IRSOP). Vi ste to namreč videli, mi pa ne vemo, kaj je v jami.” Malce naivno smo zadevo res prijavili. V zakonih je postopek, ki ga mora izvesti inšpektor, natančno določen, določene so tudi sankcije. Npr. tista o povrnitvi škode v prvotno stanje, na katero smo potihem upali. Ni nam znano, da bi IRSOP naredil karkoli v zvezi s primerom. Ravnotako ne poznam nobenega primera, da bi bil v Sloveniji zaradi uničenja ali ogrožanja vrste, habitata ali druge vsebine narave kadarkoli kdo resno kaznovan. Torej, v Sloveniji organ, ki bi moral izvajati sankcije na področju kršitev naravovarstvene zakonodaje preprosto ne deluje!!!!!! Ni čudno, torej, da predpisi sami po sebi ne jamčijo ničesar!!!!!!! Problem številka dve je odsotnost sankcioniranja kršitev naravovarstvene zakonodaje. 

V prejšnjem odstavku sem uporabljal formulacijo “ni nam znano”. Na dnu prav vsake od številnih prijav kršitev smo namreč napisali vljudno prošnjo, da nam naslovljene inštitucije odgovorijo, nam pošljejo nastalo s problemom povezano dokumentacijo in jim ponudili pomoč dodatnimi informacijami o posegu in vplivih na netopirje. Seveda tudi zakoni obvezujejo inštitucije, da se na taksne prijave odzovejo v točno določenih rokih in pošiljajo prijavitelju tudi nastalo dokumentacijo javnega značaja. Od MOP in ARSO nismo dobili nobenega odgovora niti dokumentacije, dokler nismo poslali pritožbe Pooblaščencu za dostop do informacij javnega značaja in jim je ta to odredil. Od ZRSVN in IRSOP pa do danes nismo dobili prav ničesar, kjub temu, da sta jim Pooblaščeka/ec to že naložila. Problem številka tri je ignoriranje nevladnih naravovarstvenih organizacij. To je po mojem izredno škodljiva politika državnega naravovarstva. Konec koncev, tako vsaj upam, si vsi prizadevano za dosego istega cilja, dolgoročno ohranjanje narave v Sloveniji. Ljudje, ki jim je naravovarstvena aktivnost zgolj hobi, jo počno v prostem času in jo dostikrat financirajo iz lastnega žepa, so vladnim inštitucijam lahko še kako v pomoč, a one si z neodgovarjanjem in skrivanjem informacij iz NVO delajo nasprotnike. Mimogrede, opomin Sloveniji glede Ajdovske jame sem naložil sem. Sicer bi dokument, če je verjeti štampiljki na prvi strani, moral itak dobiti v vednost (ne vem, zakaj ne naše društvo ali predsednica), a kot mi poročajo domači iz Slovenije, se to do sedaj še ni zgodilo. Takole ad hoc umikanje javnih dokumentov zaradi ne vem kakšnih pritiskov, kakršnemu smo bili priča ob kratkotrajni objavi opomina Evropske komisije na strani Natura 2000, pa ne more voditi v zaupanje nevladnih do vladnih naravovarstvenih organizacij. 

Naslednji vzrok, da si državno naravovarstvo dela iz NVO sovražnike, pa je njegovo neukrepanje oziroma neaktivnost (problem številka štiri). Npr. kot piše Peter Skoberne: “Razmere so se, po zaslugi številnih posameznikov in društev, ki tu delujejo (Vrbov log ima pri tem pomembno vlogo) obrnile v pozitivno smer, še vedno pa niso urejene formalnosti, na kar pravzaprav Komisija opozarja.” Kje pa so tu državne zasluge? Mimogrede, do začasnega zavarovanja, ki sem ga omenjal v prejšnjem mejlu, še ni prišlo. OK, postavili so tablo in razpisali nalogo za monitoring netopirjev in vpliva obiskovalcev nanje, čeprav so imeli rezultate precej obsežnejše tozadevne raziskave že na razpolago v obliki moje diplome in baze podatkov, ki je bila narejana za Naturo 2000. Torej, najprej naredimo poseg brez dovoljenj, potem pa namesto, da bi kaznovali odgovorne oziroma neodgovorne, odredimo raje spremljanje vpliva kršitve na neprostovoljne žrtve tega primera, južne podkovnjake. Domišljija očitno ne pozna meja, ko je treba najti neko aktivnost, da bi se pokazalo evropskim inštitucijam, da nekaj delamo. Konkretnega ukrepanja pa ne. Razlog za neukrepanje vladnih naravovarstvenih organizacij, mi ni znan. Verjetno bi bila lenoba ali prezasedenost z drugimi aktivnostmi preenostavna razlaga. Ker so se že večkrat postavile na stran ogroževalca narave, je vzrok morda uklanjanje pritiskom močnejših gospodarsvenih sektorjev vlade. Morda pa nam pravi razlog lahko pojasnijo same. 

In zaključek? Kaže da se problematika Ajdovske jame “obrača v pozitivno smer”, treba bo pa se počakati na konkretne ukrepe. 😉 Urediti režim obiskovanja v sezoni, ko južni podkovnjaki v jami niso prisotni. Strokovne podlage za to že dolgo obstajajo. Če zanemarim svojo raziskavo, je to priporočilo dano tudi v poročilu “Monitoring stanja populacij netopirjev v Ajdovski jami”. Ravnotako nanj opozarja Evropska komisija v svojem opominu. Na žalost je bil ta skupaj z opomini Bernske konvencije in EUROBATS nujen, da bi sploh prišlo do kakršnega koli ukrepanja. 

Če pa se problematika Ajdovske jame obrača v pozitivno smer, nekaterim zatočiščem netopirjev ne kaže tako. V poročilu monitoringa iz let 2006, 2007 je na strani 151 navedeno: “Od evidentiranih je izginilo celo 7 oz. 8 zatočišč (če vključimo še cerkev v Prapročah) znotraj pSCI območij, oblikovanih prav za varstvo netopirjev. Nekatera Natura 2000 območja so s tem ostala brez katerega koli znanega zatočišča kvalifikacijskih vrst netopirjev.”

 

Zato ob tej priložnosti sprašujem, ali je bilo storjenega karkoli, da bi se povrnilo ugodno ohranitveno stanje. Kako preprečiti, da se bodo posegi v zatočišča (v zgornjih primerih gre za obnovo cerkvenih podstrešij), dogajali brez dovoljenj in naravovarstvenih smernic? Korenček je tu lahko subvencioniranje, kakršna je bila komunikacija župnikom, ki sta jo SDPVN in ZRSVN izvajala v okviru komunikacijskih projektov v letih 2004-2005, manjka pa palica (sankcioniranje kršitev).

  

Z dobronamernimi pozdravi,

Klemen Koselj

Slovensko društvo za proučevanje in varstvo netopirjev

 

 

Besedilo je bilo najprej objavljeno kot odgovor na naravovarstveni e-poštni listi NaturaSI.